MihaHa

Uf. Teža dopusta na mojih ramah… Takole bom povedal: Lahko je bit pameten iz sedečega položaja izpod goste sence. Iz goste sence. Takole zjutraj takole okajen nisem ničesar napisal še nikol. Kidman. Samski. Spet. Frej en mesec. Hud nase, ker s tipkovnico nisva najboljša frenda… Pa lih zdej, k mi res dogaja… K sem mislu, da se mi bo lajf umiru… He. Fajn je ne met prov. Pa se naučit velik.

Škafi čevapov, ki so pred nami; celo poletje nam bo vroče, basali se bomo pa z vročim svinjskim mesom in mrzlimi peri. Neki se mi ne laufa zadnje dni. Sej se trese, eine faude. Ampak samo eine. Mora imeti stric malo rezerve pod popkom. Da ga ne zebe, ko se vreme spremeni v ujmo. Neodgovorno do svojih malih otročičkov je biti nezavarovan.

Jah mal sva nervozna iz Bobotom, mojim osebnim frizerjem zdele… Sva mela tri mrcine doma, pa sva jih ravnodusnih ksihtov pospremla v taxi. He. Jebena samozavest. A na spavanje - suvog kurca. Ura je 0720. Js moram it na espresso szi malim pivom. Da me napali, da napišem kako resnejšo reportažo. Lahko pa upate, da si zvijem gleženj, kajti le tako bi za tipkovnico zdržal dlje kot pod vodo.

S termo-prijateljčkom se odpravljava v Združene Težave. ChrisReed (ja, skupaj se izgovarja, pa čim hitreje), my brother from another mother naju kani širokega objema sprejeti v Tampi. Čas naju malo baše edino. Pri dopustu je najslapš to, da se konča. Glede reportaž sem se pa tkole odloču; niti jih ne bom napovedoval, niti obljublju, ker pol itak ni dostave.

Zdej, ko sem frej (v vseh pogledih), sem razpet med Škofjo in njeno mlajšo sestrico Ribnico. Moram priznat, da mi Ribnica po celem tednu piva in čevapov paša celo bolj, saj mi ga ni treba tok ulivat, loh se naspim, če pa roke fajn iz medom namažem, se mi pa loh še kaka knjiga na dlani zalima.

Nočem se počutet preveč čudno, ker mi ne laufa pisat. Če si daleč drugje čist drugače bruha iz tebe. Zato je fino, da me spet ne bo veliko doma. Sam sebi bi se zdel prava šupčina, če bi se silil malenkost bolj, kot se. Tanka je linija. Mi jo delamo pa še kratko.

Lep dan v deželi suhe robe je za menoj. Relativno zgodaj sva se dvignila. Jaz in moj nenasitni tič. Zadavil sem ga še preden sem si utegnil umiti zobe. Pasalo nama je. Potem sva pa švignila v kad. Se malce razmočit. Kar predel sem. Kot razvjena mačka. No in potem sem si v nulo spedenal nogice. Obril jih kot kaka poceni pička, zrihtal nohtke (hvala Nika, nikoli se ne boš zavedala, česa si me naučila - pedikersko in manikersko znanje v mojih rokah je kot pero v Prešernovih!) in jo kar peš mahnil po opravkih. Na upravno enoto trinajst deset. V pasaport mi morajo nalimat novo folijo čez spremenjene podatke o stalnem bivališču; na banko.  Ker sem  zamenjal upravno enoto in si s tem poenostavil življenje ter na pošto. Poslat izvide obremenitvenega testa, ki potrjujejo moj sum in pa počutje, da sem zdrav kot ribniška riba. No, plačal sem tudi položnico za prekršek, ki sem ga brez obžalovanja storil nedolgo tega.

V ponedeljek, ko sem se ravno peljal iz Metelkove (tam sem namreč prestal zgoraj omenjeni test), me je poklicalo moje dekle; kot pravi kavalir in gojenec dunajske šole pravih kavalirjev, nisem niti za trenutek omahoval in nemudoma stisnil zeleno tipko, nakar - zagledam policaja, ki me gleda, in glej ga zlomka (namazanega z mojo smolo), vidi mene, kako ga, prasca, gledam nazaj. ”Govorili ste po telefonu,” me fantina pozdravi. ”A-bejš-bejš,” mu odgovorim sam in pozorno poslušam njegova navodila. 120 enronov, 60 pa, če v osmih dneh plačate, gospod, mi odvrne plečat in izredno ješč mladenič v uniformi, ki mu je že malo tesna, pod pazduhama pa kar kričita jezerci, ki me, res ne vem zakaj, spomnita na Bohinj in Bled. Potrpežljivo počakam, da mladenič v neverjetno ženski pisavi izpolni zapisnik, ki ga sam zaključim z napoleonskim podpisom, na kakršne si ga sodni izvedenci za pisavo mečejo na roke, in od njega v dar širokih rok sprejmem tudi položnico.

Če bi se tisti trenutek, ko sem izvedel, da mi ne bo treba do konca življenja jesti tablet za zniževanje pritiska znašel v cerkvi, bi verjetno v ”pušco” vrgel še kak enron več.

Potlej sem se pa spravil pisat seminarsko, ki sem jo ravnohrib zaključil. Madona sem bil ognjevit. Kar iskre so letele iz tipkovnice. Tako kot zdajle. Morda tej statiki botruje zdaj že skoraj prazna steklenica Jamesona v hladilniku, kdo ve.

No, grem zložit še cunje, ki so tako prijetno vroče in suhe, preden pride v vizito moj nadvse cenjeni prijateljček Bobolin, prva škarja Moravča, s katerim kaniva vase zvrniti še kako na 8 Celzijev ohlajeno laško flaško.  Ha!

Ribnica. Ha. Če bi mi kdo pred par leti reku, da bom kdaj žveu v Rajbnce, bi ga izredno hitro in karseda elegantno ter neslišno zalimal okrog kepe. Ko bi presenečeno zinil in pogledal, kot žaba pogleda lešnik, pa še enkrat. Pok! Res na hitrco.

Sam je fino. Res je - sej ne vem, a prepričujem Vas, al sebe. Kurac je, ker mam vse prjatle v Loki. No, skor vse. Zategadelj sem v drugem najstarejšem mestu kadar le morem. Res je lepa Loka. Ljudje, ki živijo v njej, pa ne tako zelo.

Pa sej sta si ful podobni; Ribnica je kot mlaša sestrica Škofje Loke; tista, za katero so se vedno vsi ozirali; tista, ki je, kot vleče magnet žeblje izza kavča, vlekla žvižge izza zob nič hudega slutečih obrtnikov in njih delavcev, ki so po ustaljeni navadi po malce prej končanem delavniku srebali pivo s švepsom na terasi matičnega kafiča.

Obe sta črni kot oglje, imata visoko nataliteto, tako majhni, da vsi vse poznajo in vsi o vseh vse vedo; včasih še kaj več. Tako, kot tu propada bivši Dom JLA, v Škofji propada edini hotel in pa kopališče ob Poljanščici. Je pa res, da je ribniški park resnično čudovit in ob toplih večerih poln uživalcev suhe robe. #!Dr. Pevc, javite se v navijalnici!#

Mah lepo je biti na svojem, met pou urce do šihta namesto dveh; po šihtu odpret mrzlo Laško, zapalit cigaret, it srat na svoj skret. Fakat: Ribnica premore več kafičev kot gospodinjstev - yeah bebeh - my kind of town; ali kot rad krikne moj prijateljček Mungo: ”Če je to kriza, naj kar traja.” Ja.

”Jutr zutri pokličte, gospod,” je reku na silo prijazen fantina, ko sem mu zatežil na polno, zakaj me še niso prklopil na internet. Niso me še. Teve so rekl, da loh, interneta pa ne dajo vsakmu, kuj pa sploh ne. Morjo ga mal nažajfat, da bi se on bol popeku al pa lepš obnašu. Iz Na bok racing caffeja se vam niti ne tako ažurno oglašam tokrat vaš zvesti preskakovalec plota, uživajoč v Dorđetovi auri in sladko-grenki poeziji TemnegaLaskega. Joj, pazte se me, ko bom prkloplen; Sćupać ‘u vam armaturu! K bom prkloplen. Bobo, prva škarja Moravća ma pa novo. Frišno. Devetnajsko. Fletna. Miš mlada. Frizeri vole mlade. Dečke. Ha! Dnevi so dolgi. A ni to res lepo? Prov je. Dost bl, kukr smo si razvajeni priznat. 5 parov, ki so mi ljubi, pričakuje dojenčka letos. 2008. Top. Še več lepih ljudi. Dojenčki brcajo rit. Najbl pridni so pa, ko spijo. Tk kt jst. Zadnje cajte preveč smelo in ne tako zelo zmerno srkam v vso možno embalažo zapakirano Lasko. Pa naj bol svetla ali pa Temna. Ja in?!

Reci ji, da jo pozdravlja mladi SGT iz Slovenije, pa bo zardela. Res bo fletna. Pa deli tko naprej, kot si do zdej.

Lupčka,

Mle

02:30

Angleška liga: Liverpool - Sunderland , ponovitev

V četrtek, 07.02.08, na ŠportKlubu.

Jst bom gledu, pa upam, da bo ponovitev bolj razburljiva, kot live prenos.

Ja.

Zdej pa res obljubim, da se bom en dan usedu, pa naredu si vse, razen reklame. Pa še vse ostalo, kar čaka nad glavo. Šobot pazi se me! Meni ne bo nihče lagal!

Nardit še reklamo in pa povedat zgodbo o španoviji, v kateri so zaradi pohlepa crknila dva psa od treh.

Preselt se. Na jug. Kjer je vino poceni, glasba naglas, deklice pa voljne in umite. Na svoj hladilnik prklopt se. Prstat tam, kamor sem odletel iz gnezda.

Zdej grem pa iz Dorđetam na pire. Sam ne krompir.

Ja.

Joj, joj, joj, kašn fletn je ta živ-lejne. Res je.  Takšnega poljuba nisem bil deležen že celo večnost. Od takrat, ko so bile bejbe še poštene, od takrat, ko integriteta ni bila zgolj pozabljena  fensi beseda, katere pomen je redno kravžljal možgane pacientom na zaprtem oddelku ustanove Moste-Polje. Tok sem srečna, pa skoz mi stoji. Pa pive mi pašajo tok kot še nikol. Rola se pa Unchain my heart od stare sablje od Joe-a. Fajn. Res fajn.  Edina stvar, ki me grize je to, da se mi ne zdi fer, da jst, k pridem na dejt frišn pofukan, rečem, da mi je všeč. Pa mi je. Ful. Nocko

Bi, sej bi, pa ne morem… Pa bom, o, bom. Res bom. Sam da mi en dan 40 cajta ostane.

Ja. Lepo je biti doma. S fotrom sva ta bol kolega. S tabol kolegi ga pijem že 3 dni. Ludilo mozga.  Jutri mam pa kontrolo krvi in pa urina. Če mi kdo ne verjame, da bo potlej noro norissimo naj me kar pokliče in pove zakaj njegovo mnenje ne paše v zgodovino, ki jo, mimo grede (ja, ločeno. mimo  grede (na vrtu, al pa kej…) pišemo zmagovalci. Sejdi, zdaj je končno napočil trenutek, da me navabiš na tisto TemnoLasko in mi poveš stvari, ki najlepše izzvenijo v živo. V Škofji Loki bom šokiral točajke do osemnajstega, potem pa na izlet v neznano (za vas, seveda.) Iz objema maminih prijateljic vas s pljunkom TemnegaLaskega v gobcu nadvse prisrčno pozdravljam.

Vaš MihaHa