MihaHa

Zdele ti bom povedu, kaj me fuka. Fuka me to, da tole bere cel kup ljudi, ki jih ne cenim več in secirajo vsak pofukan stavek. Da sem se pokunstljil, mi očitajo. Težko je metat srce na ponk pa dušo odpirat, če ti niso všeč tisti, ki jim jo odpiraš. Tko se počutim, kot da bi si pred polnimi toplicami preoblačil kopalke s prozorno brisačo.

Resda sem razmeroma obdarjen fantina, a vendar. Časi ko smo ga, ravnodušno kot vrisk in na prvi pogled kar se da rutinirano vrgli ven, POK! na šank v štariji so (upam) za nami (never say ever). Ne sede mi bit gologuz za špansko steno, ki ne dela. Zakaj bi jim podajal kepe, ki jih potem sam kasiram v fejs, še raje pa v hrbet?

Fukajo nej se v rit. Drekači brez domišlije. Z režečimi pogledi, polnim gobcem sline in z mislimi v krajih, kamor moje nočejo. Sej se trapasto sliši, ampak čutim jih, tako kot čutiš pogled na hrbtu. Obrneš se, in glej ga zlomka, res te nekdo čekira izza cvikic preko terase. Kao neopazno te gledajo, kako hodiš po pločniku, tebi nelagodno, pa se zaletiš v štango, POK! oni pa prasnejo v privoščljiv krohot, tvoja prigoda pa postane tema debat ob čikpavzi za tekoči teden.

Boli te kurac, kaj si ljudje misljo, kaj govorijo, la la la bull shit! Ni res! Važno je, kaj ljudje govorijo. Vsakemu je važno. Najbolj je važno tistemu, ki pravi, da mu ni. In vsakemu je hudo pri srcu, če o njemu krožijo takšne in drugačne štorije. Najbolj pa boli, če so splanirane, zlonamerno fucken’ premišljene, na debelo z zeleno žavbo zavisti namazane štorije. In evo, vsaka kepa ki jim jo daš, prispeva k sumi dreka, ki tebe tišči k tlom.

Zakaj se človek potegne nazaj in ne stisne nič iz sebe po leto, celo več? A zato, ker je tuba majoneze zdej prazna in navita kot spravljena roleta, pa ni za novo? Malo morgen. Zato, ker ga je lisica poscala, pa je treba dat bodice ven, pa se delat mrtvega. Zato, ker je treba strest drek, ki se je nabral na plečih dol s sebe, pa s štrajfiksom oprat plesen dol, ki se je zaredila na puklu, kot neugledna preproga, nepovabljena podlagca.

Pa ga včasih cukne človek, punč ali dva, pa mu rum vzpodbudi pogum, pa se usede, zbruha skoz prste trenutni distoržen, se zjutri zbudi, zafarba, pa zmečka in Aca Trica v smeće za tri. Zato ker mu, pa kolkrkol zmačkan že bil, ni vseeno kaj folk govori. Noče še ene kepce, pa naj bo ta še tako neznatna, na svojem hrbtu nosit. Sploh pa ve, da še tako neznatno kepico, taisti drekači zavalijo iz Drekovega hriba dol v dolino – vsi pa vemo, da drek bolj kot na sneg, spominja na glino; in zategadelj se veže še bolj fino, na ta način kot kisline – amino.

No, rimo na stran, resnico na plano. Tiščalo me je že dolgo tole, pa do zdej, ko sem pljunu ven, sploh nisem znal določit, da je bil to tisti kamenček v čevlju. Ma je bil. In vesel sem, da se mi je končno skotalil ven. Ker včasih stresaš čevelj kot majmun plastenko, pa ga obuješ nazaj in bridko spoznaš, da si bolj stresal, stresu ven pa nič, ker prasica še kar žuli. Zato je najbolj fajn nosit flip-flopke. Če te ni sram pokazat nogic in te boli kurac, kaj si ljudje mislijo o tvojem kurjem očesu.

Sretna nova. Jebem ti staru. jakEc, ta izrek je pa res tebi na kožo pisan, pa brez zamere; obema z Zvonko želim zdravja in veliko pirhov.

Srečnega pa krvavega bi se skoraj lahko napovedalo. Povsod poka, posla je dovolj, vojni dobičkarji si manejo dlani.

Dlani si manem tudi sam. Sploh ko gledam karto, ki mi obljublja da bom zdaj zdaj spet objel starše, brate in prijatelje.

Sit sem smoga in čudnih ljudi. Rabim dopust. Pasal mi bo kot osi radler.

Fino se ga bo spet nažvižgat v Loki. Po petih mesecih. Madona da od dvajsetega leta naprej nisem bil tok časa v kosu vzdržen.

Tič je rok že pošteno naveličan, jetra pa vode in đusa.

Prvič se mi je zgodilo, da sem bil opolnoči na strehi stavbe in da nisem videl niti enega samega ognjemeta na tisto noč. Neverjetno. Samo ura se prekucne in datum, i – eto ti: nova.

Kot da bi za rojstni dan dubu star piškot namesto torte.

No, še par dni bom pridni Miha, potem pa bolj Haha. Super bo.

No, takole oddaljen, osamljen in kar je še besed, ki se končajo na -ljen, se včasih resnično počutim kot neznaten kmet na šahovnici samih laufarjev, trdnjav in konjev, da niti ne omenjam kraljic in kraljev, katerih besede berem preveč redko.

Kot sem omenil že mami in fotrčku v preveč redkih pismih domov, spremljam politično dogajanje v domovini, vreme in počutje prijateljev. A le-to (spremljanje namreč) je omejeno na prebiranje e-časopisja, predvsem Mladine in na žalost 24-Ur, ker ju imam pač med zaznamki na priročni tablici in ju imam na dotiku pri pitju jutranjega čaja. Je Jasmin, ni pa Čehić.

Prijateljica Sadie me je zlinkala z blogom modela, ki je tako lepo zaokrožil svoje kar se da objektivno mnenje o zadnjih volitvah, da sem ostal odprtih ust, ko sem prebral zadnji komentar. Mož ve, kaj govori in strinjam se z njegovimi opazovanji nadvse.

Seveda se najde med komentatorji tudi pametnjaković, ki verjetno tudi kravje pizde ni videl od blizu in ga izzove z mlahavim faktografskim mečem, a na moje veselje ostane sicer objavljen, a ignoriran; tako da mu kurci kot sem sam, potihoma privoščimo, da je njegov zafrustrirani krik treščil ob gluho steno. Get a fucken free lunch coupon somewhere else you schmuck!

Moj iskreni in iskrivi prijatelj Mesko ima o politiki svoje pragmatično mnenje in tudi razlaga si jo tako zelo pokrajšano, kakor mladi gimnazijec okrajša na prvi pogled zapleten ulomek. A generalno ima prav. Razume vzvode, za katere sem sam še malce prezelen in ničkolikokrat mi jo osvetli z meni do tedaj nepoznanim reflektorčkom iz kotov, za katere sploh vedel nisem, da obstajajo.

Politika se namreč začne v glavi, širi se na prijatelje in ožjo družino, širši, delovni krog ljudi in če si res dober na občinski nivo in više. Kot tekmovanja iz različnih predmetov v osnovnih šolah. Prav tam, pri takrat še tovarišici Arambašić, kateri bom za njeno strogost hvaležen vse življenje, pa sem prebral parolo, ki je še danes nedosegljiv ideal za vse majmune, ki si režejo debele kose javnoupravne pogače: Honesty is the best policy.

Če bi namesto ritolizništva, stremuštva, hinavščine in laži, iz sistema ”Marija k sebi,” šaltali na pošteno in zdravo kmečko pamet, bi se sicer, tako je rekel nek italjanski dizajner, ki je oblikoval letalo po vzoru hidrodinamičnega morskega psa, vrnili daleč v preteklost, a zajeli bistro, svežo, zdravo in pošteno vsebino politike, ki je doma v kmečkem možakarju, katerega grunt ni pod hipoteko in katerega beseda nekaj velja.

http://chef.blog.siol.net/

Dva sta ga praznovala, tri dni narazen. Prvi, moj fotrčk, direkt na parkeljnov noč; drugi, moj prvi drug, pa osmega. Evo ga, se nama je pridružil še drugi drug – ptica, ki sliši na ime Pevka.

Vse najboljše!                    Bolje biti zadovoljen Lucifer, kot žalosten angelček.

Malo smo poklepetali, prav nič opravljali, ker nismo pičke, pa je ura že tolk, da bo bolje, če se spravim v deželo sanj, preden mi bo žal. Tam okrog osmih. Yawn.

Kako zasijati? Najprej v svojih, potem pa še v očeh tistih, za katere ti je mar? Pri zajtrku se mi je zasvetlikal odgovor na najtežja vprašanja. In to dol iz soka; bolj precizno iz tetrapaka nektarja zapakiranega v Pakistanu. Kakšen začetek dneva. Kot bi zeksal Biblijo.

Povej mi, kako to delaš? Kako treniraš? Kako igraš? Kako lahko spiš? Kako, da sanjaš vsako noč, sanj se spominjaš pa le dvakrat ali trikrat na mesec? Kako se prehranjuješ? Kako lahko toliko spiješ? Kako si lahko tak?

Bojda je biti ”tisti” preprosto lahko. Le prav moraš vse početi. Na pravi način. Tako, da ti niti ne curlja, niti ne kaplja; skratka, da ti nikoli po čopiču ne teče. Moj nesojeni malar Stojan to zna. Ampak njemu nikoli po čopiču ne teče zato, ker nikoli ne dela. On dela pavze. Če delaš pavze, ne boš postal ”tisti.” Stojan noče.

Delo človeka krepi. Trdo delo ga dela trdnega. Človeka, ne čopiča. Če imaš namen igrati basket na 80%, ostani raje doma in prihrani živce in slabo voljo preostalim petim. Igraš, ali ne igraš sploh. Ne žali soigralcev, ki so prišli dat vse od sebe s polovičarstvom.

Če boš delal trdo in igral s srcem, boš spal kot dojenček ter se le stežka spominjal sanj. Jej po pameti. To ne pomeni škafa čevapov na eks pred basketom. Čim manjkrat žri; raje se prehranjuj, kot to dela Tinčk. Pij zmerno in še to le zdrave napitke, polne vitamina B ter zjutraj hidriraj in vnašaj vitamin C.

Le tako boš postal ”tisti,” oziroma onaj, za kim cure lude. Zažgimo knjižnice, vsa modrost je zapisana na potrošni embalaži. Za potrošnike.

Kljub dejstvu, da izučeni fotograf, moj nadvse cenjeni termo prijatelj, chef de la cuisine, machelario di machina alias Jew Raw ne pretirava s pohvalami, kadar mu pokažem kako svojo fotko, sem se odločil, da bom odslej objavljal zgolj svoje. Tako se mi ne bo moglo pripetiti, da na spletu pristane slika artikla ki ga nimam, niti me kak Stojko ne bo tožaril zaradi avto®skih pravi©.

Takole klintistvudovsko bi lahko najlaže na hitro označil avtohtone prebivalce teh krajev. Zdi se, kot da bi se že rodili s črno obrobo za nohti, ki si jih ob posebnih priložnostih radi pobarvajo na hroščje rdečo. Bojda po vzoru Indijcev, ki si z rdečim škrlatom barvajo tudi dlani in stopala. Na prvo učko barva izgleda kot jod, na drugo pa še manj privlačno. Jod bi vsaj dezinficiral krempeljce, ki so tega nedvomno nadvse potrebni, medtem ko se barvilo čez kak dan obnaša kot zadnja, najnovejša plast umazanije.

Njihov vonj je izrazit in v nosnice silovito agresivno prodirajoč ter vse prej, kot prijeten. Tuširajo si samo ritke po veliki nalogi, za preostale dele pač nimajo časa; kljub temu, da so v glavnem samozaposleni, če se temu lahko tako reče.

Laske imajo po celem telesu in sicer vranje črne barve, opazi pa se tudi kaka ovčica z malce manj pigmenta, katere genska podlaga verjetno sega tja gor, do matere Rusije in njenih bivših ter bodočih provinc ali držav. Takšnih kožuščkov se ne nagledaš niti v Španiji. Izjema je Roberto Dueñas. Zobne ščetke ne poznajo, pa saj ni potrebe, pa časa je malo škoda… Tako da dokler se sklenina upira zobu časa je O.K., ko pa plast popusti in se požar razširi hitreje, je pa bolje biti konstantno prehlajen, pa če tudi 10 let prej umreš.

Ne maram posploševanja, pa vendar. Policija je skorumpirana do obisti, povečini nepismena in s spominom zlate ribice. Domača mačka kaže več karakterja kot tile tu. Svojo ”moč” izkoriščajo izključno v namene samookoriščanja in iskanja krivin. S tem da kar vsak pa kao tut ne more biti policaj, kar pomeni, da ima i gorih. Ubi Bože.

Promet je zrcalo ljudstva. In tu se vidi, da za njih ni upanja. Kuda koji mili moji bi bil pravi slogan, namesto desnega pravila velja pravilo močnejšega in večjega, nivo glasnosti in ton hupe sta podaljška glasilk in rozine v glavi tistega, ki je trenutno za volanom, ki je pri nekaterih na levi, pri drugih pa na desni strani, odvisno od kod je bil avtomobil uvožen. Veljavnost ali celo obstoj kakršnihkoli vozniških ali prometnih dovoljenj se ne preverja, ker nima smisla, gume so pa itak slajk. Dirkalne. Do you feel lucky punk?!

Na hrano sem se navadil brez diareje. Če ne štejem tiste iz Mladine. Ekipa je super, nihče te po krivem ne obdolži kraje, sanjam v angleščini, govorim Srbo-hrvaško, tko kot u petmu. S tem da nas je ga. Benedičič naučila tut pisat pisano ćirilico u piko. No, te nisem več vešč, a bi bila brez dvoma ponosna name, če bi me slišala govort vice Hrvatom, Srbom, Bosancem in Makedoncem.

Vreme je carsko, kot je carski carski praženec za zajtrk včasih. Zrak smrdi, pošto se sastoji od svima poznatih plinova i – govana. Drek je v zraku in ga ni vdiha, pri katerem ti to nebi bilo jasno. Nikdar v življenju si nisem tako pogosto umival rok, niti se tuširal trikrat na dan, če sem ne štejem obveznih tuširanj po športnih aktivnostih, ki potekajo v klimatiziranem okolju.

Alkohola in seksa nema. Zero tolerance. Na trenutke se sam sebi zdim kot kak menih. No, da ne bo kdo narobe razumel – tudi fantkov ne pritiskam. Po dolgem času imam spet občutek, da se razvijam, zorim, napredujem. Po vsaj dveh letih vrtenja v krogu in bistveno bolj stresnega življenskega ritma, imam ogromno časa zase, za branje in prebiranje, za refleksijo. Spet se gledam od daleč.

Četudi me vsake toliko še preseneti kaka vest od tam, kjer gre vse v kurac, se ne pustim motiti in negujem svojo karmo, kot kerovođa neguje svojega lajajočega sodelavca. Vsak dan se resnično sproščeno iz srca ničkolikokrat nasmejim, kar botruje muskelfibru trebušnih mišic, kakršnega ni moč pridobiti na napravah v fitnesu. Težavice in zagatice se rešujejo same od sebe in užitek jih je gledati, kako se razpletajo brez trohice vloženega napora. Vsaj zdi se tako. Na pravi poti smo.

Verjamem, da ste vsi štirje bralci vsaj že slišali, če že ne brali nagrajene knjige Khaleda Hosseinija, po kateri je bil posnet tudi film. Govori o zapletenem prijateljstvu med družbeno nespoštovanim Hazaro in paštunskim mladeničem, ki zaradi tradicije in rasne manjvrednosti nista smela imeti več skupnih interesnih dejavnosti, kot je spuščanje zmajev, katerih vrvice so bile namočene v smolo in povaljane v glažovino ter tako omogočale žaganje vrvice ob vrvico in tako spremenile spuščanje zmaja v svojevrstno korido v zraku. Ko si nasprotniku odžagal zmaja, si potreboval sposobnega kite runnerja, po naše intuitivnega psa ptičarja, ki je znal oceniti veter in poznati sosesko, da je poraženega zmaja prinesel domov, kajti šele takrat je bila zmaga popolna.

Na strateškem nivoju se takšne kiterske tekme organizirajo, na operativnem se pripravi vrvica in odžaga nasprotnika, na taktičnem pa psi ptičarji ali errand boys for grocery clerks, kot bi jim rekel Martin Sheen v Coppolovi Apokalipsi zdaj, retrievajo v domačo bazo. Lahko jih vozijo zgolj iz baze v bazo zaradi njim neznanih razlogov, ali pa opravljajo dela raznašalcev špecerije za lastnike trgovin.

V par parov ptičarjev sem se bil zaradi nemogočih operativnih in finančnih dejavnikov v naši sploh ne tako počasi toneči državici primoran vključiti tudi sam. Srečo imam, da je govora o čistokrvnih psih, z zdravimi jajci in dobrim občutkom za veter. Zlaganka bi bila, če bi rekel, da me ob pogledu na odžagane in strmoglavljene zmaje, kateri pozabljeni ležijo na tleh za kakim debelim betonskim zidom ali pred njim, ne stisne v želodcu. Včasih tudi več kvalitetnih psov ne more opraviti naloge in tako ima zmaga grenak priokus, zmaj pa počasi propada in čez čas se ga tudi lastnik, ki je bil nanj svoj čas ponosen nadvse, sploh ne spominja več. Folije, vrvic, lesenih paličic, katrana in stekla namreč na svetu ne primanjkuje. Psa se pa kupi, ko umre.