MihaHa

Več odraslih moških, kot tudi planinskih pastirjev, tabornikov, morda celo skavtov poseduje enega ali več nadvse uporabnih predmetov, oz. reči, na katere je navezan bolj, kot na svojo kapco, klobuk, perjanico, ali karkoli že fura.

Prijatelj Ales me je prav danes pobaral za nasvet ob nakupu malega jeklenega spremljevalca, ki ne samo da reže salame, odpira pire, osrečuje otroke, ko jim žnjim izdelaš lok in puščice, temveč je tudi vrhunsko orodje za manikuro, izdelavo postopka cricothyroidotomy, nabiranje regrata in še kaj bi se našlo.

Pri izbiri je najprej treba vzeti v obzir uporabnikovo roko, oz. šapo, njegovo specifično moč, agresivnost ali nje manjko, ter seveda namembnost in pa dizajn. Prav tako, kot se nekateri navdušujejo za ”usnjene” motorje tipa Harley Davidson, drugi pa za plastične cvajtakt brutalneže, se tudi pri izbiri nožičev ljudje delijo v več skupin.

Nekomu paše, da ima največjega (čeprav to tudi tu ne drži), drugemu sede agronomija in odfukan dizajn, vsi pa hočemo, da nam klina ostrino dolgo drži, da le-ta ne ople-ta, na kratko, da ko ti nož pade na tla (kar se ne sme zgoditi!), se ne sliši, kot da bi mlajši bratec stresel vso posodo v kuhinji po tleh, temveč odjekne en sam topi ”THUD!” kot da bi na tla padla zlata palica naprimer.

Cena načeloma ne laže, a če smo realni in gledamo zgolj kvaliteto materialov in izdelave, se nam definitivno splača ubosti katerega izmed primerkov ameriških proizvajalcev klin-cev. Ker imajo oni največje tovarne, z najvišjimi dimniki in so nasploh znani kot solidni (ne odlični) rokodelci, se glede na razmerje cena/kvaliteta sigurno splača poseči po njihovih klinah.

Raznorazni butični, oz. umetniški dizajnerji sicer nikdar ne razočarajo v ničemer, a je cena za izdelek z enako uporabno vrednostjo vsaj petkrat višja. Jure od Zokija in podobni iz Mercatorja pirčke odpirajo s takšnimi, za prave ljubitelje in poznavalce kocine-pokonci-postavljajočimi pipci ali še malenkost večjimi kajlami s fiksnim rezilom.

Da zapakiram: tako kot ima vsak svojo rito, mnenje in nasvet, ima seveda tudi svoj najljubši nož;  če ga nosi na đinse, ali pa ga čaka garažiran v predalu, po ročaju še malo masten od sladke nektarine. Vsake oči imajo svojega malarja, sto žena 200 sisa in kar je še večno modrih – če se ne zaljubite na prvi pogled in morate vprašati prijatelja ali prodajalca za nasvet, noža raje ne kupite.

Končuje se poučna in donosna zgodba, začenja se kup novih izzivov ter kar je še slajše, par mesecev v domovini. Resnično se veselim prvega toplega majskega vetra, pirčkov zvečer na terasi, vonja tlečega oglja iz roštilja. Vožnje s kolesom in slušalkami na glavi.

Načrtov za poletje imam več, kot ima le-to dni, možnosti za uresničitev njih pa tudi. Zato nasmeh težko zbrišem iz fejsa dol. Brata moja sta, oz. še bosta postala za leto starejša, eden zadnjega.prejšnjega, drugi pa sedemnajstega.tega, na 30 (!) in 27 šaltata. Stari smo jebenti. Ma zapiti dva rojstna dneva se spodobi in je pravično.

Brojim ”SITNO 007!” Đejms Bonda, bi rekli v JNA. Tu postaja vroče, prah se že dviguje, sneg se sveti samo iz najvišjih in najbolj oddaljenih očakov Hindu Kuša. Delam do dneva odhoda, tako da ne bom pameten že zdaj. Kot pravi star vikinški pregovor v naslovu; se bom hvalu, ko bom doma.

Toplo je prbližn isto, kukr je blo takrat. Grlice krulijo in napovedujejo, da ne bo hladneje. Zrak je čist in diši po miru. Isto jutro se mi je zgodilo, ko sem šel peš v šolo. Kake dva tedna oddaljen od počitnic. Vse zaključeno s pet, brez ene skrbi na svetu. Peti razred; osnovne. Ker sem hodil tudi v srednjo šolo pet let, moram bit pač precizen.

Spomine imam pošlihtane v podstrejšju kot diapozitive v strežniku; vsak ima svoj vonj, klimo, počutje v njem, svojo prevladujočo barvo. Podoben občutek kot pred 21 leti, ko sem si vzel 15 minut za 10 minutno pot,  me preveva. Vreme se je postavilo na noge, s prijateljema smo zarinili all in, zdej pa čakamo, katere karte se bodo odprle na turnu in riverju. Ja, onadva sta porinla na slepo, jst sem pa počakal na flop.

Od nekje se je vzela še Nina Simone – Turn me on (hvala shuffle), tisti komad, ki sva ga iz Đurotom nabijala v baru The Hub. Jasno mi je, da sem tak kot prej. Preden sem se pustil vleči za nos in si proti svoji volji kravžljati živce zaradi stvari, na katere nimam vpliva. Raje sem se posvetil odločitvam, na katere imam vpliv. In ne, all in ni bil iz obupa. V roki imam lešnike.

Nor občutek je, ko ti srce utripa na križišču, ti pa nisi nikjer zmenjen. Gledaš levo, gledaš desno in v tebi se vse smeji. Ena pot lepša od druge, asfalt pa tak, da ti je žal, ker nisi rolerjev s sabo vzel. No, sam jih stokrat izjemoma nisem pozabil. Sam še zapnem, pa se poženem. V levo ali desno. Definitivno pa na bolje.

Vsem pravim materam, ki nam (nepravim moškim) perejo kapce, čestitam ob njihovem prazniku. Če imaš mamo rad in jo objameš ko jo zagledaš, ji pusti da ti še naprej pere kapce. Tudi ona raje objame sina, ki ne smrdi kot dihur.

Sem ljubitelj baseball kapc. Že od mulca so me privlačile, kot nekoga morda privlačijo klobuki, nakit ali pa kaj tretjega. Ampak ko sem bil mulo, v Sloveniji nisi imel možnosti kupit take taprave, kakršne so nosili frajerji v ameriških filmih.

Precej pred bejzbolkami so prišle v igro in na domače tržišče sk8terske. Nikoli ne bom pozabil, kako odkrito sem zavidal Dagiju, ko je za četrt štipendije ubodel G&S lepotičko, v rumeni, zeleni in beli barvi. Joj, kot bi nosil lunapark na glavi. Takrat smo bili miškoti nori na lunaparke.

Mi, ostali dolgolasi skejterčki, smo bili obsojeni na kapce priznanih proizvajalcev tekaških copatov; takšne, kot jih nosijo v fitnes studijih bejbe, ki si ne perejo las. Ali pa na reklamne cheap polizdelke, z logom Jelovice ali Termike na pročelju. Mastno bi jo plačal danes, ko te tvrdke ne obsatajo več, oz. jim je kar se da podobno ime nadel kak privatnik, ki danes v tistih socialističnih halah izkoriščevalsko jaha shujšane delavce.

Old school je pač in in garantiram, da bi jih lahko njih vrednosti nezavedajoči se lastniki danes kakemu fantini s svojo glavo (ali pa morda celo meni) prodali za več kot bi si morda predstavljali. Izzivam vas, da jih potegnete iz naftalina in s štrajfiksi spihate iz njih prah!

Na nekatere stvari se človek bolj naveže, kot na druge. Kriterij ni nujno lepota, cena, priložnost… Na kako si ponosen, druga je lahko lepa ko pes, pa ti je malo nerodno, ko se spomniš, na kakšen način si jo dobil; ali od koga. Najbolj razcapana je ponavadi prva na vrvi, po vrednostnem sistemu kavbojk ali pa plišastih medvedkov bi skoraj lahko rekel, da jim gre veljava.

Po kapci lahko prav tako kot po psu, sodiš lastnika. Ravno tako se delijo na blesava, nekvalitetno izdelana, slabo potiskana skropucala, ki si jih zdrav in kolikor toliko razgledan mladenič nikdar ne bi poveznil na glavo in na izdelke, ki ti privabijo nasmešek na obraz, ko jih primeš v roke. Fake All Starke proti ročno izdelanim usnjenim škornjem.

Kljub temu, da sem mnogo res vrhunskih primerkov instinktivno podaril dobrim prijateljem že samo ob vidnem navdušenju in očitnim bratskim pogledom na ta funkcionalni modni dodatek, je v jati ostalo še kar nekaj lepotičk, ki tako kot žene v haremu, pridejo vsake toliko na vrsto. Vsakič z zadovoljstvom opazujem ljubosumje v tistih, ki ostanejo na polici in čutim srečo tiste, ki jaha po opravkih na mojih laseh.

Zadnja pridobitev je neke vrste delovno pokrivalo – bistveno bolj je funkcionalna, kot modna. A služi namenu (na meni) in ne vidim šibke točke na njej, zatorej ne verjamem, da me bo kdaj razočarala. Tafrišnim delavnim rad z ostrim nožičem malce ogulim profil šilta, da jih je manj sram v družbi zguljenih veterank. Tako postanejo tudi bolj domače. Kot medvedek z enim učkom.

K temle skoraj malce otročjemu izlivu silno intimnega odnosa z rečmi me je vzpodbodlo navodilo na tazadnji:

Rad bi omenu, da se resnično luštno počutim. Sploh ko tuhtam, da temu ne botruje HS70 (hruške sljive 70 vol.%), temveč (ali pa tudi) možganskim režnjem neznani klistir, dotlej znan kot gverca (kot bi rekel omakci Vokrri) živlejna (po dolejnsko najlepše zveni) u lajfu.

Skupek energij, skovan iz vremena (beri: Sonca), vetra (ravno pravšnjega) in družbe (šta kažeš na drugu tačku?) me je smelo pripeljal do cilja desegašivši najboljši (z naskokom) čas drugega teka teka na tečno točko.

Lebdim vsaj za največjiga tiča na svetu nad tlemi. Pa vem, da jih ma ”cpiuc” krepko čez 30 (cm).  In za en klasičen traktor v levo. Prijatelji me kurcajo, sam pa še nisem bil bolj prepričan, da sem na pravi poti.

Čeprav je lestev do dopusta (najraje prekleto dolgega) še precej dolga, se od spodaj zdi prekleto kratka. Dnevi gredo mimo hitro, meseci pa nikamor. Vse je relativno. In omembe vredno. Kot pomlad.

Zgodaj zjutraj, precej pred prvim petelinom je vstal, se oblekel v civilko, lock&loadal M4ko, vzel še nekaj koruze ”to go” in začel. Prva hiša. Po vrsti. Otroke, starše, stare starše, vse je pobil. Likvidiral jih je kot kak enkavedejevec deset let po drugi vojni gor na severu, kjer nosijo kučme. Da ne bi bilo medsosedske fovšije, je pospravil še pri sosedih in še pri tretjih ter še pri četrti hiši. 17 jih je hladnokrvno potrdil takrat, ko so imeli najbolj žive sanje. 5 jih je, ko mu je popustila koncentracija, še ranil. Potem se je vrnil v ameriško vojaško bazo in povedal, kaj se mu je zgodilo. Vedel je, da bo pri svojih na varnem.

Prasica zblaznela debilna, kakšen hudič ga je obsedel in kdo mu je obrnil glavo v sever in mu zadal začetni vektor v rit razvajeno, da se je lotil takšnega apokaliptičnega pohoda?! Isto jutro so v legitimni akciji ameriški (čigavi pa?!) špecialci na raidu (vpad v objekt in čiščenje le-tega) v neki hiši nedaleč stran v lovu za HVIjem (individumom (kako lepa beseda, če jo zapišemo v ednini se ponaša ne z enim, temveč kar z dvema U-jema) visoke vrednosti (za koga že, saj Fafganistanci kljub temu, da so temni kot cigančki in še bolj, niso iz grafita ali kake žlahtne kovine skovani)) skesili še 7 civilistov. Izplen dneva je torej že pred zajtrkom štel 29 ustreljenih civilistov, od tega 24 huje. “This is a deeply regrettable incident and we extend our thoughts and concerns to the families involved,” se glasi uradni komentar okupatorske vojske v deželi. Bravo. A bi kdo Coca-Colo?

Zadnje dni kot pravi knjižni Molj grizem bukvico, ki obravnava fenomen mesta Fallujah (v srcu Iraka, na obrežju veletoka Evfrat), ki je v letih 2003 in 2004 pod Bremerjevo prokonzularno oblastjo zaradi podobnih nesmiselnih pobojev nič hudega slutečih (mirno in neoboroženo protestirajočih) civilistov s strani regularne vojske (USMC) in kontraktorjev zavrelo do te mere, da okupatorji niso imeli več opravka zgolj s kot zdravimi jurčki redkimi uporniki, temveč se jim je po robu postavilo celotno prebivalstvo. Tako kot Švabe med drugo, tudi Združene Težave danes razpolagajo z daleč najbolj sofisticiranim vojaško-industrijskim strojem, a če se obrne proti tebi slehernik in to na svojem dvorišču, jih boš začel dobivati po pički. In to prej in bolj kot če bi se tropu skinov v prestolnici odločil prodati ”cegu.” Hvala kurcu za kamere in tiste, ki stojijo za in pred njimi. Tako si niti ”World Bully” ne more privoščiti, da bi počel masovne pizdarije ”a la Dolf.” Če ne moreš pobiti vseh, je bolje da spizdiš.

V tem trenutku je tarča vsakdo, ki je višji od 170 cm in bolj bled kot zrel kostanj. Tajming tudi ne bi mogel biti boljši, saj se s snegom v gorah odtajajo tudi talibski borci, okrepljeni in spočiti, motivirani s preveč razlogi, da bi čakali na maj. Tako kot so v filmih naše (in vaše) mladosti partizani jebali mamicu Švabom, podhranjeni in opremljeni kot bolgarska policija, a s podporo celotnega naroda, bodo pokazali roge zahodnjakom tile tu. Zgodovina se ponavlja, v naključja pa ne verjamem od takrat, ko je Mitji v 4. razredu padlo na glavo za dve šajtrgi snega takoj, ko je zalučal ledenko proti meni (in me zadel v kepo). Lepo je zadet ko Marija, tam zgoraj v Andyjevem ateljeju nekoč zapisal Bowie: ”Time may change me … But I can’t trace time.”

Vsem ženam (tudi neporočenim) čestitam ob prazniku (polhniku?) in se vam iz srca zahvaljujem, ker ste. Brez vas bi bil ta planet en velik pederluk. Pa še to ne dolgo. Ja.

Za jubilejno stoto objavo sem se odločil svojo iracionalno predstavo o partnerskem odnosu zapakirati v šalo, ki sem jo sunil Woodyju:

Gospod doktor, moja punca misli, da je kokoš.

Dr.: Peljite jo k psihiatru.

Saj bi, a rabim jajca.

Da razčistimo že kar na začetku, bom citiral gospodično Ocvirek: ”Čiki so zakon.” Ne samo, da je kadit seksi in kul, čik pomiri in zmanjšuje stres, ki je najljubša hrana rakov. Sam ritual, ko si ga ob kavici z zobmi potegnem ven, totalna racionalizacija gibov, kling! zapoje zippo, samozavesten poteg, da cigaretinčk zaprasketa, kot bi zakuril borovo vejico in  – ekstaza ob ekshalaciji. Fantje ne ga srat, ne si dopovedovat, da vam kocine niso šle pokonci, če imate količkaj domišlije. Avstrijci kadijo v barih, v Združenih Težavah lahko ponekod prižgeš celo v lokalih, kjer strežejo hrano. Bravo, čestitam vsem, ki ste nehali, sam pustite nas kadilce pri miru. Jaz tečem vsak dan, pa ne težim ljudem, da bi oni tut morali, ker je to zdravo.

Naj izpostavim še smokeless tobacco, ali po smučarsko ”fugo,” ki nabija nikotin v kri, ko možakar dela in ne more v miru pokaditi klasične cigarete; super zadeva, s tem da si lahko sami predstavljate, kako je škodljiva, če Lasse Kjus ni kolajne brez ”nje” osvojil. Armin Bittner recimo, je na nekem avstrijskem smučišču prijatelju Ribi kljunil pol škatle z enim ugrizom. Nihče ga ni ujel do podna. Napalil sem se na temo, ker me je razkuril odziv nekje v dnevnem čtivu, kjer so se majmuni, ki so nehali kadit, sproščali z nasveti, za katere jih ni nihče prosil, modrovali in solili pamet tistim, ki še kadijo, brez da bi jih slednji sploh prosili za nasvet ter, kar je še huje, niti niso izrazili želje po prenehanju. Tako da ja, čestitam še enkrat, tretjič vam pa kanim, ko me boste na Lubniku čakali več kot minuto. To je nikoli. Quitting is for quitters.